Lara Croft v kopalnici

 

Včeraj sem si privoščila eno super kavico s klepetom. Pridem domov, vsa zadovoljna in ker sta otroka pri moji mami, na tvju nek fuzbal, je večer moj. Sem mislila. Medtem, ko me ni bilo, se je moj moški odločil do konca pobarvat hodnik. Kar je super. Še boljše bi bilo, če bi počistil za sabo. Sicer mi je takoj rekel, da je vse počistil. Vse, samo banje ne, v katero je dal svoje malarske potrebščine. Tema na oči, resno.

 

 Ampak tudi, če se grem repenčit pred njega, ne bo učinka. Saj sem rekla, fuzbal na tvju. Lahko bi umirala pred njim, pa bi najbrž rekel naj počakam. Tako mi ni preostalo drugega, kot da iz torbice potegnem čistilo (res, prav v torbici sem ga imela) in takoj preizkusim. Na njegovo srečo je šlo vse dol.

Generalno sem se pa lotila kopalnice danes.  To pomeni, da sem nadela svoje črne rokavice, naštimala bojno play listo in hopa. Vedno, ko čistim, nosim črne rokavice. Se mi zdi, da dodam malo glamurja k vsemu skupaj. Med korono jih je zmanjkalo in vam povem, da čistit z vijoličnimi rokavicami je totalna beda.

 Kakorkoli, ker je čiščenje kopalnice rutinsko opravilo, veliko razmišljam vmes. In skoraj vedno se mi porajajo enaka vprašanja. Ki bi jih morala postavit ostalim trem, ki sobivajo z mano. Ampak tega nikoli ne naredim, ker na to imajo vsi trije enak odgovor: nisem jaz. Ne, jaz sem. Ker res mi ni jasno, zakaj si je treba umivat zobe tako, da se gledaš v ogledalo. Da je ja ogledalo in pipa vsa pošpricana. Saj veš kje imaš zobe, madona! Skloni se in to globoko, da ne bo vse naokrog. Ampak ne, treba je stat, strumno kot vojak in si umivat zobe. Pa zakaj je treba šampon spravit na steklena vrata med tuširanjem?! Nase ga daj, nase, bo večji učinek. In stavim, da se bo danes ali pa najkasneje jutri obril. Kot da čaka, da očistim kopalnico in pol se gre brit. Prepričana sem, da ima njegov brivnik not en ventilatorček, ki dlake enakomerno razprši po vseh kotičkih kopalnice. In prisežem, vedno isto. On trdi, da je vse počistil za sabo, meni se pa dlake kar prikazujejo. O bojih z najmlajšim, ki se je pred kratkim naučil lulat stoje, bom raje tiho.

Tisti, ki me poznate, veste, da mam rada čisto. Enkrat sem že razmišljala, da bi imela čistilni servis, ampak potem bi večinoma delala popoldan, to se mi pa zaradi otrok ne bi izšlo. Potem pa to svojo strast izživim doma. In kot rečeno, to  rada delam v stilu. Če bi imela čistilni servis, bi nabavila ene res hude uniforme, pa itak obvezno črne rokavice. Moja ekipa bi zgledala kot eni hudi agenti na tajni misiji. A si predstavljate, da popoldan v pisarne uleti ena ekipa v črno oblečenih ljudi, s črnimi rokavicami in črnimi flašami v katerih je čistilo? Pa itak muzika zraven? Pa nobenih vozičkov za čistila, to bi imele vse za usnjenim pasom, pa okol gležnjev, metle bi na hrbtih imele, ko sablje!  Firme bi me najemale zaradi imidža, ne samo čiščenja. Resno. Neki v stilu Lara Croft - Tomb Raider. Samo, da bi se moj servis imenoval Anita Black Magic, ali pa nekaj podobnega. Ime bi že dodelala.  Like, strike a pose, girl! Huh, čist sem se razvnela, res je ideja za premislit!

Kakorkoli. Večkrat sem že razmišljala, da mi gre malo na živce, da so čistila v takih bednih flašah. Vsi parfumi, šminke in podobno je lahko v »oh in sploh« embalažah, čistila pa ne. Brezveze. Prepričana sem, da če bi bila embalaža bolj stylish, da bi ljudje raje čistili. In lahko si predstavljate moje navdušenje, ko sem našla čistila, ki pašejo k mojim rokavicam! Resno! Črna flaša, taka ozka, fajn za prijet, skratka kul zgleda. Seveda sem pa mogla sprobat, če tudi deluje. In pošpricam po kopalnici, piše, da moraš pustit pet minut in potem pobrisat. Ok, vmes si naštimam muziko, malo mencam in začnem po štirih minutah brisat, ker sem neučakana. Kaj naj rečem? Malo sem bila razočarana. Res sem si pripravila dobro muziko, pa frišne rokavice sem gor dala, skratka bila sem pripravljena na boj. Tako sem pa obrisala in je šlo vse dol. Takoj, brez drgnjenja, po prvem komadu. Priznam, saj za čase, ko bom spet v službi in otroka doma, je to super, danes sem pa mislila malo drgnit, ampak je kar je. Sem pa vesela, ker se kopalnica res sveti. In  sploh ne vem, če bom pospravila to čistilo (vsa čistila imam pospravljena, ker imajo pač grde flaše), ker ta res stylish zgleda na polici.

 Pa mislim, da bom danes mojemu rekla, da se mi zdi še posebej sexi, kadar ni frišno obrit. Mogoče bo potem kopalnica zdržala do nedelje.

Ko se bom lotila čiščenja oken, vam povem kako to pri nas gre. Če bom preživela. Res. Vedno, ko grem okna čistit otrokoma prej povem, da jidva mam rada. Peti štuk, pa strešna okna. Za crknit, resno.

Do takrat pa: evo, da ne boste rekli, da ste zastonj brali. Tule je komad, ki sem ga poslušala med čiščenjem kopalnice. Da boste videli, da sem bila res pripravljena na boj https://www.youtube.com/watch?v=6oMhZr6q9KU

In tukaj najbolj sexi  Super čistilo, kar sem jih kdaj videla https://www.razkuzis.si/super-cistila/nanotreat-bathroom. Pa trenutno je še 15% off za prva naročila. Jump on it, baby!

Vse najboljše zame!

Kar naenkrat se zgodi in praznuješ veliko 40-ko. Takrat te malo zaskeli, potem se pa prah poleže in greš naprej.

Ignoriraš članke z naslovi »Kako telovaditi po 40-em«, »Kaj se dogaja s kožo v zrelih letih« in podobno, tiste z naslovom »Seks je najboljši, ko dopolniš 40«, pa prebereš, shraniš in ob njih zadovoljno kimaš. Potem pa čas mineva, leto se obrne in nov rojstni dan je tu. Zdaj se jih ne veseliš več s tisto otroško radostjo kot leta nazaj. Pač se malo razvajaš, če ti obveznosti dovolijo, nihče se pa več ne vznemirja zaradi velike 40-ke, ker pač samo dodajaš enice.

Je pa res, da se vse manj obremenjuješ z drugimi. Osebno mislim, da to nima take povezave z modrostjo in zrelostjo, kot bi vsi radi prikazali. Bolj je to, da nimaš časa in da energija ne šprica več iz tebe tako kot pri dvajsetih in zato pač malo premisliš kam se jo splača vložit.

Seveda pa bi bilo zmotno misliti, da ti je po štiridesetem kaj manj mar za videz. Če pogledamo kozmetično industrijo, bi človek rekel, da je (sploh ženskam) to z leti vedno bolj pomembno. Ker treba je skrit sive lase, gube, strije, celulit, odvečne kile, povešene prsi, povešeno rit in seznam gre v nedogled. Skratka treba je skrit neizpodbitno dejstvo svojih let in kar tekmujemo v tem, kdo jih bolje skriva. Kar se mi zdi na trenutke smešno. Vsi bi radi zgledali kot da smo ravno privekali na ta svet, pametni pa kot da ga tlačimo že vsaj 100 let. Ne gre to tako.

 Ne bom pa vas pustila v prepričanju, da je moja nečimrnost umrla v mojih tridesetih. Kje pa! Še vedno nimam jajc, da bi se nehala barvat, ker nikakor ne morem čez to, da bi nekaj časa hodila okrog kot rakun, čeprav sem prepričana, da bi potem, ko bi bila rakunja faza mimo, bila prav kulska sivolaska.  Zadnjič sem z grozo ugotovila, da se mi je na riti pod določenim kotom in svetlobo pojavila celulitna luknja. Sem takoj naredila emergency call moji mlajši »ljubeči« sestri, ki mi je rekla samo, odjebi, vse ga mamo, pri tvojih letih je to normalno. Kljub temu, da imam do stanovanja osemdeset stopnic (ki jih prehodim večkrat na dan in ne nimamo dvigala), da redno delam jogo in živim v petem nadstropju, se moja rit zadnje čase obnaša, kot da se bo preselila (brez mene) en štuk nižje. Kot izredno suhljato bitje, ki je dvakrat dojilo, se tudi poigravam z mislijo, da bi opustila nošenje modrcev, ker pač težko je najti košarico za A-. Ampak se ne pritožujem. Mogoče si bom pa z leti nabavila majico na kateri piše Inner beauty. Ko sem bila še zelo mlada sem si jo vedno želela nosit, ampak se mi je zdelo, da sem prelepa za njo. Sodu pa je izbilo dno, ko sem zadnjič prebrala, da se predmenopavza začne kmalu po štiridesetem. Ne da sem prezrla članek, blokirala sem stran! Fake news, vam povem!

Priznam, da sem si pri tridesetih (da ne govorim o dvajsetih) malce drugače predstavljala svoje življenje po štiridesetem.  Mislila sem, da mi bo vse jasno, da bom okrog hodila z blaženim nasmeškom na ustih, ker seks je pač zdaj boljši in nič več te ne vrže iz tira. Predstavljala sem si, da bom že zelo izdelana ženska, ki bo imela za sabo uspešno kariero, finančno preobilje in vsaj eno napisano knjigo tik pred izdajo, če ne že natisnjeno.

Ampak, evo me. Nekako mi še ni glih vse jasno, namesto blaženega nasmeha, se mi je v obraz vklesala ena guba sred čela, ker sem v štirih desetletjih očitno preveč razmišljala. Iz tira me še vedno kaj vrže in ker se mi zdi, da sem bila v preteklosti preveč popustljiva, zdaj še bolj znorim. Karierno še nisem ravno čisto izpopolnjena, finančno tudi ne, knjiga pa je v mojem miselnem oblačku.

Ker pa je treba na vse gledat s pozitivne plati, si mislim, da je tako še bolje, saj bi bil živ dolgčas, če bi bila pri teh letih že čisto izpopolnjena. Naj bo še malo pestro, saj veste, ne gledat samo na cilj, tudi pot mora biti zabavna. Že res, da bi bila brez povešene riti, sivih las in z bolj gibljivo hrbtenico še zabavnejša, ampak hej. Kam bi pa prišli, če bi se vse ženske odločile, da smo čisto ok in da ne rabimo izboljšav in popravkov? Propad civilizacije kot jo poznamo. In torej za višje dobro, se barvam še naprej, tudi celulita se bom lotila, hrbtenici sem pa itak napovedala vojno in vsak dan dobivam bitke z njo. Ko potegnem črto, sem pa vesela, da sem kjer sem. Ker vsak živi svojo realnost, v svoji še vedno hudičevo dobro zgledam, se imam fajn in pričakujem da se bom imela še boljše, ker gravitacija, ki se loteva vseh drugih delov telesa, dušo pusti pri miru.

 Za višje dobro in ohranjanje civilizacije torej kličem vsem po štiridesetem: naj živi nečimrnost!

Pa gin tonic. Na zdravje!

Adijo, črna puščica

Tak lep dan je bil, pa še petek za povrh. Sem si rekla, ker se mi nikamor ne mudi, grem še v mini šoping. Po tisto kremo za eno izmed tegob mojega obraza.

S tamalo sva se prav fajn imeli (če odmislim neroden trenutek, ko se je čez celo drogerijo z vložki v roki drla, če rabim te listke za v hlačke). Opraviva šoping (sem vseeno pohitela, po tej blamaži z listki). in hopa v avto. Avto pa nič. Ne tisto, ko malo zakašlja, pol pa ne vžge, ampak prav nič. Tišina, nič. Radio dela, luči ok, vžge pa ne niti po lepih prošnjah, niti po grobem rukanju v volan. Ok. Parkirala sem v garaži, tako da morava ven že zaradi signala. Ker nočem zganjat panike in slabe volje, povabim tamalo na indijančka in sok, tako da si je je nedelujoč avto zdel cel štos. Meni ni bilo glih do štosev. Sploh zato, ker se mi moški ne javi, čeprav ga kličem po vseh možnih modernih komunikacijskih kanalih. 

Grem še enkrat probat, mogoče je imel samo slab moment. Ne, ne vžge. Preskočila bom, kako sva prišli domov, dve uri kasneje sem spet na kraju zločina, z moško družbo. Seveda ga hoče najprej vžgat (popizdim, da mu res rata), ampak tudi on vidi, da ne bo nič. Me bo porinil. Mi vse razloži, poslušam, kimam in gremo. Me porine čez celo dolžino garaže, kar hitro greva, ima kondicijo in moč, ni kaj (moški v tem primeru, ne avto). Se zadere, daj zdaj in jaz ubogam, res dam kontakt, v drugo, polna upov, ampak avto ne sodeluje. Čakaj, a ni še nekaj o sklopki govoril... Ja.... Prisopiha do mene, jaz mu že na daleč kričim, ne gre, ne vem kaj naj, on me pa vpraša, če sem spustila sklopko. Ne moremu mu zdaj, takemu zadihanemu rečt, da sem na to pa pozabila. Tiho zamomljam, da ne čist do konca, pogledam ga pa rajši ne. Mi ponovi kaj naj naredim in na koncu reče: "Pa res sklopko spusti, čist do konca, prav nogo morš dol dat." Ja no, bom, sej nisem debil. 

Zdaj je pa šlo. Veselo odpeljem direkt na mehanikovo dvorišče. Njega sicer ni bilo več tam (mehanika mislim, dvorišče je bilo), ampak jutri bo in takoj zjutraj mu bom šla razložit kako in kaj.

Zjutraj se res peš odpravim na tržico in mimogrede k mehaniku. Vse mu razložim. Da enostavno noče vžgat, da sem probala vse, povem tudi kako mi je potem uspelo do njega pripeljat. Jaz mehaniku res vedno vse podrobno razložim, ker ne vem točno katere informacije rabi, da bi ugotovil kaj je narobe. Ker on že ve. Bo pogledal reče, si obriše roke v hlače in se usede za volan. Ključ not, obrne in avto vžge. V.Ž.G.E. Na polno. Iz prve. Kao, nič mi ni. Mrak mi je padel na oči, sredi sončnega jutra, težek mrak, resno! Mislim, kaj za vraga?! Zbrcala bi ga, popljuvala, z bencinom polila in zažgala! Avto, ne mehanika, čeprav me tudi do mehanika minevajo prijateljski občutki, ko reče: "No, na lepoto ne dela, to sva ugotovila. Če pa ključ obrneš, pa gre!" Ne, ne ne! Povem mu, da RES ni delal, da imam priče, take moškega spola, on se pa še vedno samo smeji. Da bi ga z veseljem popravil, ampak dokler dela, mu ne more nič. Pa da naj se odpeljem na tržnico, da ne bom peš hodila. Ne, bom šla kar peš, da se pomirim, na tihem pa računam na to, da je avto zdaj imel pa dober moment in da potem spet ne bo vžgal. In je najboljše, da se to zgodi tu, na mehanikovem dvorišču. 

Ko sem se privlekla nazaj, sem prav s tremo sedla za volan. Tam je bil mehanik in še nekaj njegovih kolegov. Vsi čakamo. In avto? Vžge. Samo pomaham in se odpeljem.

Še par dni nazaj sem mu hotela kupiti trepalnice, zdaj se je pa ljubezen začela ohlajat. Kmalu sem ga prodala. Do avtov sem namreč bolj stroga kot do moških. Ne pristajam na kompromise, pa na obljube in polovičarstvo. Avto mora delat. Pričakujem popolno predanost in vžigat se mora, ko se ga samo dotaknem, ne pa da me tako izneveri, se dela mrtvega in se potem prebudi ob mehaniku. Adijo, črna puščica, lepo je bilo, dokler je trajalo. 

Si več kot lepa

Si več kot le lep obraz,
si več kot privlačno telo.
Si več kot napeta koža in urejeni lasje.
Si več kot žalost, ki te prežema in kot veselje, ki te dviguje.
Si več kot skrbi, ki te tarejo, si več kot srečni trenutki in več kot solze, ki jih ne moreš ustaviti.
Si več kot služba, ki jo opravljaš, več kot tvoja izobrazba, več kot stanje na bančnem računu, več kot avto, ki ga voziš in obleke, ki te krasijo.
Si več kot tvoji modni dodatki, več kot tvoje domovanje.
Si več kot mati in gospodinja.
Si več kot žena, več kot ljubimka, več kot samska ženska.
Si več kot družabno bitje in več kot osamljenost in samost, ki te obdaja.
Si več kot hči in sestra, več kot soseda.
Si več kot nevoščljivost, ki te kdaj razjeda, si več kot številka na tehtnici, si več kot vse negotovosti, ki te zvesto spremljajo.
Si več kot glasba, ki jo poslušaš in besede, ki jih govoriš.
Si več kot okolje v katerem živiš, več kot vera, ki te opredeljuje.
Si več kot bolečina, več kot bolezen in več kot natrenirano telo.
Si več kot celulit in vse gube na obrazu.
Si več kot hrana, ki jo uživaš in več kot poželenje ter strast, ki te žene.
Si več kot zapeljivi pogledi in res si toliko več kot besede ponižanja.
Si več kot jeza, ki te duši, več kot hromeč strah in tesnoba, ki te spremlja.
Več si kot ljubezen, ki jo prejemaš.
Predvsem pa si več kot si predstavljaš in mnogo več kot se ljubiš.

Zato nikoli me pristani na manj. Vedno vedi, da si več od vsega in tudi, ko te kdaj na trenutke kje malo zmanjka; še vedno si dovolj dobra in veliko več kot zgolj primanjkljaj.
Dvigni se in hodi po svetu tako kot ti pritiče. Večja od vsega. in ko vidiš njo, ki hodi kot da je kaj manj, stopi do nje, popravi ji krono in jo spomni, da je tako kot ti, veliko več kot trenutno verjame. Ker zopet in le tako boš znova več kot lepa.

S križem ni heca

Tretji teden sem že na pol premična. Ko se pogledam v ogledalo, mi je iskreno žal, da nimam kake kile več. Ker mogoče se potem ne bi videlo, da sem čisto ukrivljena. Resno. Zgledam kot neka jesenska ukrivljena veja. 

Pa sploh nisem naredila nič narobe. Kar naenkrat me je zvilo in usekalo v križu. In zdaj čakam. Prebrala sem že vse mogoče knjige in poguglala kar je možno o tem. Na koncu sem ugotovila, da lahko trenutno izvajam tri razbremenilne položaje in čakam na boljše čase. In eden od teh položajev je tak, da ko me je zadnjič pri njem zalotil mož sredi dnevne, je čudno pogledal in resno vprašal: "Ka pa ti? Se delaš mrtvo?"  

Drug razbremenilni položaj je pa tak, da me je, ko sem ga delala, pogledal čez časopis in spet smrtno resno rekel, da bi mi ziher bolj pomagalo, če bi to vajo naga delala. Zdaj razbremenilne položaje delam, ko njega ni zraven.

Sem pa prebrala, da se moram sprostit. Da se ne smem sekirat, da naj bom sproščena. Še pri zdravniku mi je bilo rečeno, da sproščanje pomaga pri taki bolečini. A res? A bejž, no. Seveda ne bom se sekirala. Srečna bom! Kaj mi pa manjka?! Popolnoma sem neuporabna, rabim pomoč pri oblačenju, zadnjič sem po vseh štirih šla do stranišča, ko rečem kateremu od otrok, da pridem takoj, sem v njuni sobi čez pol ure, zvečer, ko ležim na kavču v razbremenilnem položaju in se moja družina čisto po svoje rihta, pa ne vem kdo je bolj na robu norosti, jaz ali mož. Itak; srečna bom, komu mar za te malenkosti.

Pa na slikanju sem bila, to je šele bilo zabavno. Mi je rekla gospa, da naj dam modrc dol, majčko pa lahko pustim. Ker je videla, da sem samo jopico odložila, me je še enkrat opozorila na modrc. Da sem ja mogla povedat, da ga nimam, ker ga ne morem zapret pa odpet. Enkrat sem že bila na slikanju in sem imela v spominu, da se to naredi stoje. Zdaj pa groza vseh groz. Pred mano trda miza in jaz naj se uležem na hrbet. Nekako mi je uspelo, sem pa videla, da je neka črta na sredini mize. Me slikne gospa in pride povedat, da nisem čisto na črti ravno ležala, da bo treba še enkrat. Sem samo nekaj zamrmrala, v sebi pa zatulila: "Ja, vem, da nisem bla na črti! Če sem pa zvita ko presta, sej zato sem tuuuu!" Ampak sem bila tiho. Čeprav ne vem, če je to prav.

Zdaj berem tudi knjigo Ozdravimo bolečine hrbta, v kateri piše, da vse to ni nič drugega kot potlačena čustva. V tem primeru bi se jaz mogla veliko več dret na ljudi. Preveč. Čeprav ne vem, če mi je knjiga všeč. Piše namreč, da je to samo moj um naštudiral, da se ne rabim soočat s čustvi. Mislim, sej vem, imam svoje fore, kdo jih nima, ampak, da bi si sama to načarala.. Ne vem, no. Je pa bilo mikavno prebrat, da sploh ni treba jest tablet, delat vaj ali pa k zdravniku hodit, sploh pa ni treba nič pazit. Naj bi se človek kar začel obnašat, kot da ni nič. Me je resno prijelo, da bi se opogumila, šla stanovanje posesat in po tleh pobrisat. Ampak ne upam. Bom najprej do konca prebrala. Ker zadnjič sem se res opogumila. In sem si rekla, jaz sem ok, nič mi ni, jaz grem jutri na šiht. In sem šla. Do treh popoldan sem pohrustala 6 tablet in naslednje jutro po kolenih šla na stranišče. Tako da sumim, da niso samo potlačena čustva. Ali pa jih moram še odtlačit, ne vem še, še vedno berem.

Čeprav sem že tako obupana, da bi sprejela vsako teorijo, če mi pomaga. Če bo treba, ne bom več tlačila čustev, bom vse povedala. Samo potem se zna zgodit, da bom samska, brez službe in še v trgovini bodo vsi zbežali od mene. Bom pa ravno stala. 

Jutri imam kontrolo. In se že pripravljam kako bom reagirala, če mi bo rekel, da gre pač za spremembe, ki pridejo z leti. Ker, o ja, tudi to sem prebrala, da je možno. Ampak ne pristanem na to. Če bo rekel to, bom zahtevala drugo mnenje. Ker 40-ta so nova 20-ta in to še niso nobena leta. Meni že ne bo nihče govoril, da se staram. Že res, da zdaj nisem v najboljši verziji vsa ukrivljena in z očitnim narastkom sivine na glavi, ampak to je samo začasno. Vse je še pred mano, tudi to bo minilo, potem pa obljubim, bom vsak dan delala vaje za hrbet in jačala mišice in sploh se bom spremenila v najbolj zdravo bitje na tem planetu. Pa lase si bom tudi pobarvala.

Do takrat pa... grem v en razbremenilen položaj, preden pride mož domov. 

Brez filtra in cenzure

Bi bolj pogosto kaj napisala, ampak mi zmanjka časa. Največ časa mi vzame tista reč na S. Ful uživam v njej, eni vem da ne. Sploh ženske se včasih z muko spravijo zraven, čeprav tudi moški čedalje bolj pogosto jamrajo, da jih nekaj boli in ne morejo. Res, jih par poznam. Meni je bila muka samo pred porodom, pa potem sem bila nekaj časa brez. Z majhnim otrokom doma pač ne moreš met vsega. No, zdaj hodim v Službo in sem res vesela. Prav rada grem. Mogoče zato, ker sem bila prej brez. Edina slaba stvar je, da požre veliko časa. In potem mi ga ne ostane veliko za vse ostale stvari, ki jih rada počnem. In za tiste, ki so nujne. Kot recimo biti sama. To res nujno rabim.

Danes sem se namenila pisat o prijaznosti. Glede na to, da zraven poslušam The White Stripes na glasnosti »naj se trese« in da je moj zen mehurček zaradi pomanjkanja časa zame že čisto preluknjan, še sama ne vem kam bo to pripeljalo.

Jaz sem vedno prijazna. Večinoma. Pogosto. No, trudim se. Ne vem zakaj, ampak jaz se nisem rodila v zen mehurčku. Eni najbrž se. Ampak to je tako; eni se rodijo s plavimi očmi, eni z dolgimi rokami, drugi spet z lepimi trepalnicami, nekateri v zen mehurčku, drugi pa brez. In jaz spadam v zadnjo kategorijo. In s ponosom vam povem, da sem že veliko naredila na tem in me je včasih sama prijaznost.

Danes recimo sem šla na črpalko, ker se mi včeraj ni dalo v trgovino, ker je bila blazna gužva povsod, ker šok vseh šokov, trgovine bodo dva dni zaprte. In sem tiho in potrpežljivo stala v vrsti in nisem nič rekla gospe pred mano, kaj hudiča ji je treba gužvo delat na pumpi z mehčalcem in tabletami za pomivalca! Mislim, mehčalec in tablete za pomivalca. Razumem gospoda pred njo, ki je prišel po toaletni papir. Tu nimaš kaj, kar je nujno je nujno. Ampak glej, sem bila tiho.

In tudi zadnjič, ko se je pred mano v vrsto s pogledom »saj lahko, a ne« vrinila noseča ženska, ker kao ona ne more dolgo čakat v vrsti, nisem rekla: »Ne, ni kul, ampak če si se že zrinla, pojdi. Bom jaz počakala s otrokom v vozičku, ki že na polno teži, ker je utrujen in tečen, ker sem tečna tudi jaz. Tvoj je še not, nič ne joka, ni mu treba večerje še pol nardit, pa ga skopat pa uspavat pa vse. Ja, ni panike bom jaz počakala:« Ne, nisem rekla tega. Prijazno sem se nasmejala, umaknila svojega kričečega otroka in ji s prijazno gesto nakazala, kar. Prijazno? Če mene vprašaš, ful.

In kadar je moj mehurček cel in brez lukenj, mi to uspeva z lahkoto. Prav obmetavam ljudi s prijaznostjo, res! Ko grem iz trgovine, jaz prodajalki zaželim lep dan. Pridržim vrata vsakemu, še prav počakam, če je treba. Na prehodu za pešce ustavim in spustim čez vse. Ko se vozim v koloni in vidim, da se hoče nekdo priključit karavani, ga prijazno spustim. Če kdo spusti mene, se mu zahvalim z vsemi štirimi lučkami. Če komu kaj pade, poberem in vrnem. Ko grem po ulici, prijazno kramljam s sosedi in ko sem z avtom, potrpežljivo počakam, da se sosedov pes iz ceste premakne na travo.

Življenje s polnim tempom pa terja svoj davek.  Zdaj ko hodim v službo, sem večinoma od petih zjutraj do enajstih zvečer v pogonu. Iz službe po otroka, pa potem še kakšna obveznost popoldan, čas z otrokoma, večerja, uspavanje, pospravljanje in tako naprej. Ena luknjica tu, druga tam in zen balonček je preluknjan ko švicarski sir. Ampak ne izbruhnem, ne. Še vedno imam vse pod kontrolo. Samo tu in tam se kažejo znaki. Neham spuščat ljudi v kolono. Kao sam si si kriv, drugič pojdi prej od doma. Na obvoznici nisem več potrpežljiva, ko nekdo pred mano vozi 50 na uro, ampak začnem blendat in se sama s sabo pogovarjat, da naj drugič psa pelje na sprehod, ne pa avto. Trgovkam ne rečem več niti na svidenje. Ko me kdo v vrsti pred blagajno vpraša, če lahko gre naprej, ker ima samo dve stvari, rečem seveda, kar. In potem ko je že pred mano, ko se ne more več umaknit, dodam: »Ker jaz nimam kaj drugega za počet, kot v vrsti stat….« In ne pomaga kratka večerna meditacija, niti pozitivna sporočila, ki si jih sama sebi govorim. Nič. Vklopi se moj sarkastičen alter ego in potem ni več heca. Moram napolnit baterije, potem je pa spet vse vredu. Potem se spet lahko  cenzuriram in kontroliram. in za nekja časa sem spet čisti zen.

Ampak, priznajte. Vsi bi kdaj rabili dan brez cenzure. Da poveš tako kot je, brez olepšav in malih belih laži. Ker ugotavljam, da je čedalje več tega. Družbena omrežja so itak raj za to. Tam smo vsi veseli in filtrirani, na insta še moja jutra izpadejo kul. Pa res nisem jutranji tip. Zato vstajam ob petih. Da se sestavim za med ljudi. Na družbenih omrežjih lahko vedno stisneš smajlija, tudi ko bi nekoga najraje nekam poslal. A sem rekla, da smo tam vsi lepi in prefiltrirani? Ker brez filtrov, se več ne objavi. Ampak ker smo se zadnjič ženske v pogovoru dotaknile tudi tega, da ko gledaš po insta in ostalih sodobnih pritiklinah, smo vse speglane in lepe, vas danes častim poleg zapisa brez cenzure, še s fotko brez filtra. Pa tu še mehurček ni bil obnovljen. Pa šele do pol jutranje kave sem prišla!

Ker se mi zdi prav, da se kdaj malo sprostimo in se pokažemo brez filtra in cenzure. Ker paše malo zadihat. Pokazat svoj pravi obraz. Tudi kar se lepih stvari tiče. Povedat, če ti je kaj všeč. Povedat, da ti kaj veliko pomeni. Poklicat ali začet pogovor brez razmisleka kdo je na vrsti, da pokliče.

Jutri je dan mrtvih. Ne bom zamorila, res ne. Samo povem, da enkrat bomo vsi umrli. In takrat ti vsa cenzura in filtri ne pomagajo več. Zato je fajn, če si že prej kdaj privoščimo biti bolj zvesti sebi, tudi če drugim to ne paše. Ker dejstvo je, da če si zadovoljen sam s sabo, ni vrag, da ne bodo tudi drugi.

Pa imejte radi službo. Hodite tja z veseljem. Če vam nikakor ne uspe in vam res ne paše, je pa treba ukrepat tako kot pri tisti drugi stvari na S. Poskusite malo drugače, če pa res ne gre, je pa treba zamenjat.

Uslužbenka leta

Dragi moj bodoči šef / šefica,

Naj povem, da tole pišem, ker sem se odločila, da ti pomagam. Pomagala ti bom najti nekoga, ki ga že dolgo iščeš. Nima smisla, da se skrivam, ko pa me nujno potrebuješ. Lažje se bova namreč našla tako, kot da jaz pregledujem oglase za delo in mogoče tvojega spregledam.

Če bi lahko izbirala, bi zame bila sanjska služba pisanje. Tekstopiska torej, oziroma copywriter. V kolikor se mi sanje ne uresničijo, bi izbrala tudi trženje,  saj mi je delo z ljudmi in delo na terenu v veselje. Pripravljena sem sprejeti tudi kakšno drugo delo, kjer lahko pomagam s svojimi znanji in spretnostmi.  Sem odprta za predloge. Preberi kaj lahko ponudim in morda lahko ti predlagaš kje me vidiš v svojem podjetju.

Verjetno te zanima kaj znam. Znam veliko. Sem socialna delavka, ki je veliko delala kot vzgojiteljica, hkrati sem uspešna v trženju in pisanju besedil. Morda se ti zdi vse to nezdružljivo, ampak ni. Če dobro pomisliš: za vse to potrebuješ dobre živce, veliko energije, odlične komunikacijske in pogajalske spretnosti, kreativnost, suveren nastop, dobro organiziranost. In vse to imam. Ne verjamem v kreativni nered, ker sama rada delam v urejenem okolju. Zato ne skrbi, moje delovno okolje bo vedno vzorno pospravljeno. Nekateri menijo, da sem, kar se reda tiče, rahlo obsedena, zato ne zameri, če bom kdaj pospravila tudi skupen delovni prostor. Ker malo spim, popijem veliko kave, zato sem se z leti res izpilila v kuhanju kave in pripravim takšno, da ti srce zaigra. Imam germansko dojemanje točnosti, kar pomeni, da v službo prihajam vsaj deset minut prej. Če ti bom kdaj rekla, da sem zjutraj zamujala to pomeni, da sem prišla samo pet minut prej. Ampak to se zgodi res redko. V službo vedno hodim urejena in se bom trudila tudi z urejenostjo dobro vplivati na image podjetja. 

Sem izredno empatična oseba, ki zna dobro poslušati. Ne samo, da je to izrednega pomena pri delu, dobro vpliva tudi na kolektiv. Če imaš v kolektivu koga, ki ima osebne težave, ti zagotavljam, da bo kmalu ugotovil, da se je v takih trenutkih vredno obrniti name. Naj na tem mestu še omenim, da ne izdajam skrivnosti in sem zelo diskretna, kadar mi kdo kaj zaupa. Tako poslovno, kot zasebno.

Če te skrbi, ker imam dva otroka, nikar! Glede na to, da sem ravno zaključila s porodniškim dopustom, je očetu mojih otrok kristalno jasno ( ker sem mu kristalno jasno povedala), da je zdaj on na vrsti in da bo v primeru bolezni otrok on šel na bolniško. Sama le redko zbolim, ker za to nimam časa, niti volje. Res je, da zaradi otrok ne bom mogla vsak dan do pozne noči viseti v službi, lahko pa delam ob večerih tudi doma, predvsem pa: eno leto sem doma in igram gospodinjo. Lahko mi verjameš, da bom v službi podaljšala kadar bo le možno. Ne razumi napak: imam rada svoje otroke, ampak res pogrešam delo. Če ga ne bi, bi še počakala in ostala doma, saj sem pridno plačevala cesarju kar je cesarjevega in sem zato upravičena do nadomestila za brezposelnost. Ampak bi raje videla, da ostane v državni blagajni za koga, ki to bolj potrebuje kot jaz.

Kot oseba sem izredno lojalna, zato vedi, da boš med svoje vrste dobil nekoga, ki bo o podjetju vedno lepo govoril. Tudi, če se kdaj razidemo, o tebi ne bom govorila slabo. Ne verjamem v opravljanje bivših ( tako poslovnih, kot tistih drugih), ker to zgolj kaže na mojo slabo presojo v preteklosti. In če sem kdaj slabo presodila, o tem raje molčim.

Multitasking je moje srednje ime. Medtem ko to pišem, pijem kavo, hranim otroka in se z njim pogovarjam, pred minuto sem odgovorila na telefonski klic in nato poslala sms, seveda pa že razmišljam kaj bo za kosilo in kaj še moram danes narediti.

Obvladam računalnik, kar pa ne, se hitro naučim. Imam izpit in svoj avto. Aktivno obvladam angleščino. Prav tako srbohrvaško, vendar sta zdaj to dva jezika in tako enega, kot drugega obvladam dobro. Nemščine ne znam, sem se pa pripravljena naučiti in kot že rečeno imam nemško točnost, če to kaj pomaga.

Sem zelo samokritična in od sebe pričakujem veliko. To je včasih slabo, ker se mi vedno zdi, da bi lahko naredila bolje, zate pa verjetno dobro, ker bom vedno dala vse od sebe.

Glede na način, ki sem ga izbrala za iskanje dela, verjetno vidiš, da se mi za pravo stvar ni težko izpostaviti in da sem zelo proaktivna oseba.

Če te torej zanima več o meni in komaj čakaš, da se spoznava, mi hitro piši. Prijavila sem se namreč že na nekaj razpisanih mest in če bodo oni to prebrali, bodo videli kaj zamujajo. Ne bi rada, da ostaneš brez mene, ker si odlašal. Lahko me kontaktiraš na mail anitabogdanovich@gmail.com in zagotavljam, da bom odgovorila v najkrajšem času, ker ne odlašam s pomembnimi stvarmi.

Za konec še to: oprosti, ker sem te tikala, morala sem te osebno nagovoriti, da bo sporočilo res prišlo do tebe. Kot zaposlena te bom brez težav vikala, znam tudi onikat, če je potrebno. In tako kot povsod, tudi pri meni: zapis je v moški obliki, vendar imam v mislih oba spola. 

Zdaj mi pa le hitro piši, da se dogovoriva kako naprej.

Lepo te pozdravlja tvoja bodoča uslužbenka leta,

Anita Bogdanović